Draga Mamica,
spoznajva se.
Moje ime ja Sanda, sem diplomirana Kulturologinja in mama dveh otrok. Svoje otroštvo sem preživela v telovadnici, kasneje pa me je življenje popeljalo v trenerske vode, kjer sem aktivna še danes.
Sem mamica, ki je zanosila naravno, mamica, ki je zanosila s pomočjo umetne oploditve in mamica, ki je splavila.
Mama je bojevnica, je oseba, ki se ves čas žrtvuje in daje. Je ženska, ki poseduje številne identitete, njen nagon je prvinski in njen duh neuničljiv.
Moja prva porodna zgodba
Za prvo zanositev sva se partnerjem trudila kar nekaj časa. Nosečnost je spremljala grozna slabost in nekje od 6. meseca naprej sem ležala v postelji zaradi grozečega zgodnjega poroda. Zadnji mesec sem bila hospitalizirana, saj se je notranji maternični vrat pričel odpirati, to pa naj bi nakazovalo na pričetek poroda. Tisti čas se nisem kaj dosti informirala. Verjela sem, da so vsi procesi, ki se dogajajo ali me čakajo pri porodu in po porodu naravni. Zaupala sem vsem okoli sebe, le sebi nisem. Po dobrih 14 dneh, so me poslali v domačo oskrbo. Čakali so me redni pregledi na dva dni pri izbrani ginekologinji.
Moj prvi porod je bil sprožen. Ginekologinja je na pregledu brez mojega dovoljenja s prsti storila tisto ‘nekaj’, kar zelo boli in zaradi česar sem zakrvavela. Zvečer so bile bolečine tako močne, da me je partner odpeljal v porodnišnico. Bila sem odprta 3 cm in brez popadkov. Medicinsko osebje me je poslalo v porodno sobo. Predrli so mehur z namenom, da sprožijo porod. A moje detece in moje telo na porod še nista bila pripravljena. Ker nisem imela niti enega lastnega popadka, so mi po eni uri dali umetne popadke, ki pa so bili tako močni, da sem na neki točki izgubila zavest. Ker sem bila od bolečin prešibka, so mi namestili epidiralno anastezijo. Bolečina je nekoliko popustila in pričela sem pritiskati v prazno. Otroka nisem čutila, nisem vedela, kaj se dogaja niti na kateri stopnji poroda sem. Proti koncu poroda so mi še pritiskali na trebuh in ob raztrganinah se je rodila moja deklica. Njenega iztisa in prihoda nisem čutila in ta del mi bo manjkal večno. Položili so mi jo na prsi, kjer se je pričela dojiti, s partnerjem sva jokala in vmes so brez mojega vedenja, prerezali popkovino.
Čakala sem dan, ko bom lahko zapustila porodnišnico, a ko sem prišla domov, se je nočna mora šele začela. Dojenje mi ni in ni steklo. Prelila sem nešteto solz, ker nisem ‘znala’ dojiti, prebedela nešteto ur, ker otroček ni spal in je jokal dan in noč. Bila sem grozno utrujena in nisem uspela vzpostaviti povezave z otročkom, kakršno sem si želela. Počutila sem se nesposobno in nevredno materinstva.
Moja druga porodna zgodba
Moja druga porodna zgodba je bila kratka in boleča. Po več, kot enem letu poskušanja, sem zanosila. Tudi ta nosečnost je bila objeta v slabost. Kljub temu sem se počutila dobro, pela sem vsak dan in bila sem srečna, saj je v meni rastla Zala. Nekaj noči pred rednim ginekološkim pregledom sem obležala. Možu sem povedala, da ne čutim telesa, da se počutim, kot bi bila mrtva in kot da moja duša nebi bila v telesu. Cel dan sem ležala in spala. Nisem jedla, nisem pila. Kaj je ta čas počela moja princeska, ne vem. Lahko se samo zahvalim možu, da je skrbel za njo in zame. Dan se je prevesil v noč in tisto noč sem sanjala svojo pokojno babico, kako je v belem šla mimo mene, se vlegla na posteljo, nasmehnila in pokrila čez glavo. V sanjah sem vedela, da je umrla in da je srečna. Naslednji dan sem bila prerojena. Polna energije, a v sebi nemirna zaradi preteklega dne in pretekle noči.
Prišel je dan, ko sem odšla na pregled. Ležala sem na ginekološkem stolu in gledala v monitor ter razmišljala, kaj ginekologinja vidi.
‘Tole pa ne bo v redu, Sanda. Žal mi je.’
‘Kako prosim? Kaj ne bo v redu?’
Povedala mi je, da moji Zali ne bije več srce. Postalo mi je slabo. Dojela sem, da je moja ‘bolezen’ pred nekaj dnevi bila odhod Zale in da je babica v sanjah sporočala, da je Zala srečna. Pričela sem jokati, ker me je zapustila. Pričela sem se spraševati, zakaj me je zapustila? Me je zapustila zaradi mene ali zaradi sebe?
Doma sem jokala in jokala, pa čeprav sem se zares trudila biti močna zaradi moje princeske. Ves čas me je spraševala, zakaj jokam. Na koncu sem se le odločila, da bom z njo iskrena, tako, kot sem vedno bila: ‘Ljubica moja, mamica je izgubila otroka iz trebuščka’.
Moja, takrat stara 3 letna deklica, je odšla stran in čez nekaj minut prišla nazaj. V roki je držala malo figurico iz kinder jajčka: ‘Na mamica, daj si tega dojenčka pod majčko v trebuščka in ga čuvaj’.
V tistem trenutku se mi je ponovno sesul svet, saj sem dojela, kako čutnega otroka imam. V tisti sekundi sem vedela, da se moram sestaviti in iti naprej. Mojo zlato punčko sem objela in stisnila k sebi. Vzela sem igračko, se ji nasmehnila in rekla: ‘Hvala, miška moja. Bom jo čuvala.’
Čakala me je umetna prekinitev nosečnosti. Ponovno sem bila nepripravljena in sem slepo zaupala v sistem. V bolnišnici sem prejela drugo tabletko za sprožanje splava. Povedali so mi, naj jih pokličem, če me bo zelo bolelo in krčilo. Protibolečinskih tablet nisem želela, saj sem hotela občutiti vsako sekundo poslavljanja. Čez nekaj časa sem v bolečinah odšla na wc in lulala. Takrat je nekaj ‘štrbunknilo’ v školjko. Ustrašila sem se, kaj je to, potegnila vodo in stekla ven do sestre. Pomirjala me je, da je vse v redu in da je plod padel ven.
‘Kako prosim? Plod! Moja Zala! Potegnila sem jo z vodo!‘
Nihče mi ni povedal, kako vse skupaj poteka in kaj se bo zgodilo. Nihče od osebja me ni pripravil na splav in potek dogodkov. Svojo Zalo zavito v njeno posteljico sem odplaknila z vodo misleč, da mi je padlo ven del tkiva s tableto.
Zgrožena sem se vrnila v sobo in začela tuliti, se krčiti in ječati od žalosti in jeze.
Oprosti, draga moja Zala.
Moja tretja porodna zgodba
Življenje je teklo naprej in midva s partnerjem sva se soočala s sekundarno neplodnostjo. Tisti čas sem bila zaposlena v zame strupenem okolju, polnem negativnih ljudi. Vedela sem, da to okolje ni pravo zame in nisem se bala, kaj se bo zgodilo, če bi zanosila. Bilo je obdobje Corone, ko sva s partnerjem pričela s postopkom umetne oploditve. Pridno sem se špikala s hormoni, jedla zdravo in odštevala dneve do punkcije.
Punkcija je bila opravljena brez protibolečinskih sredstev in bilo je zelo mučno. Pridelala sem le eno celico. Sestra mi je takoj dala na znanje, da je le ena prava celica dovolj. Po punkciji sem odšla na kavo in povedala možu, da ne grem več čez ta proces, če zdaj ne bo oploditev uspela.
Moja celica se je lepo združila s partnerjevo in po vstavitvi oplojene celice v moje telo, se je nosečnost pričela odvijati. In da – ponovno mi je bilo grozno slabo in ponovno sem zadnji del nosečnosti preležala in se srečevala z izzivi psihičnega in čustvenega stresa ter z izzivi, kako čim bolj v ležečem položaju preživeti čas s starejšim otrokom, ki ne razume, zakaj mama leži in ni na voljo.
Za drugi porod sem se bolje pripravila. Imela sem čudovito babico in porod je bil lep. Čutila sem otroka in iztis iz telesa in takrat sem spoznala, česa sem bila prikrajšana pri prvem otroku. Rodil se je moj mali princ. Vendar pa tudi drugo poporodno obdobje ni bilo lahko. Kmalu po rojstvu sva z otrokom zaradi izgube teže bila hospitalizirana na neonatalnem oddelku, kjer so me prisilili, naj otroka hranim s stekleničko in mi niso dovolili, da otroka dojim. Ker nisem želela dodajati AM, sem si cele dneve in noči črpala in poleg dojila. Bilo je izjemno naporno. Moj mali princ se je boril tudi z refluksom, tako da sem ogromno naučila o tej težavi in o optimiziranju hranjenja.
Po drugem porodu me je dokončno popeljalo na novo pot, po kateri stopam sedaj. V času porodniške sem se ogromno izobraževala in moje učenje se dopolnjuje vsak dan.
Želim biti tu za starše, ki ste v stiski, za vse, ki se srečujete s čustvenimi ali fizičnimi izzivi. Ponuditi toplino, pomoč, čas, nasvet ali pa samo objem, je nekaj kar v teških trenutkih pomeni največ. Spočetje in rojstvo je čudež narave in želim, da bi ta čudež na lep način občutilo čim več bodočih staršev.