V današnjem času smo večinoma informirani o tem, kako pomembna je simbioza med mamo in dojenčkom. Ta vzajemen odnos je ključnega pomena za razvoj dojenčkovih možganov. Bolj ko se med mamo in otrokom čuti ljubljenost, pripadnost, povezanost in bolj, ko so dojenčkove potrebe prepoznane, večja je možnost, da se bodo dojenčkovi možgani zdravo in polno razvijali.

V tem najzgodenjšem obdobju se v možganih vzpostavijo centri, ki že zarisujejo strategije, kako bo otrok kasneje doživljal samega sebe, na kakšen način bo čustvoval in kako se bo izražal.

Otrok se v tem času uči, kaj je za mamo sprejemljivo in kaj ne. Torej, če se otrok joka in izraža stisko ali npr. potrebo po pestovanju, bližini in mama tega iz različnih razlogov ne prepozna, se lahko v možganih dojenčka zariše nevrološka strategija, ki bo na nezavedni ravni odločala ali bo tak otrok kasneje v življenju svoje potrebe izražal ali jih potlačil.

Kako pa naj mama poskrbi za navezanost, če sama v preteklosti tega ni imela?

Ključnega pomena je, da mama prepozna stisko, nemoč, jezo, nervozo. Se ob joku dojenčka zdrzne in pomisli: ‘Spet ta jok. A ga moram spet ninati? Kdaj bom imela kaj časa zase? Nervira me že vse to.’ Če takšne misli niso posledica neprespanosti in klasične materinske utrujenosti ampak so posledica nemoči, stresa in nezadovoljstva, potem naj se takšna mama poglobi v sebe in prične raziskovati sebe in svojo preteklost. Naše mame so nam v dobri veri podarile nevrološki model za odnose. Ta je nezavedno v nas zapisan in nam dirigira, kako bomo me, kot mame delovale do naših otrok. Ko raziščemo našo preteklost in izvemo, kakšen odnos je imela mama do nas, bomo lažje razumele, zakaj v odnosu do našega dojenčka delujemo na način, kot delujemo.

Osebni razvoj in poglabljanje v sebe je v materinstvu skoraj neizogibno. Vsako novo spoznanje prinese lahko novo malo ali večjo spremembo, ki jo predamo našim otrokom. Dokler ne poskušamo razumeti sebe, bomo težko razumeli otroka.

Izvirajte iz sebe in potopite se v svoje globine.